¹ Datumi podpisa in ratifikacije s strani nekdanje Češke in Slovaške zvezne republike.

² Ratifikacija s strani Posarja 14. 1. 1953. – Posarje je postalo sestavni del Nemčije 1. 1. 1957.

³ Prva ratifikacija: 28. 3. 1953. Odpoved z veljavnostjo 13. 6. 1970.

⁴ Datumi podpisa in ratifikacije s strani državne skupnosti Srbije in Črne gore.

⁵ V skladu z Resolucijo CM/Res(2022)3, ki jo je Odbor ministrov sprejel 23. 3. 2022., Ruska federacija 16. 9. 2022. preneha biti pogodbenica Pogodbe ETS št. 5.

Vlade podpisnice te Konvencije, članice Sveta Evrope, so se,

upoštevajoč Splošno deklaracijo o človekovih pravicah, ki jo je razglasila Generalna Skupščina Združenih narodov dne 10. decembra 1948,

upoštevajoč, da si ta deklaracija prizadeva zagotoviti splošno in učinkovito priznavanje in spoštovanje v njej razglašenih pravic,

upoštevajoč, da je cilj Sveta Evrope doseči večjo enotnost med njegovimi članicami, in da je eden izmed načinov za zagotavljanje tega cilja varstvo in nadaljnji razvoj človekovih pravic in temeljnih svoboščin,

ponovno potrjujoč svojo globoko vero v temeljne svoboščine, na katerih temeljita pravičnost in mir v svetu, in ki jih je mogoče najbolje zavarovati na eni strani z dejansko politično demokracijo in na drugi strani s skupnim razumevanjem in spoštovanjem človekovih pravic, od katerih so te svoboščine odvisne,

odločene, da kot vlade evropskih držav, ki jih navdihuje ista miselnost, in ki imajo skupno dediščino idealov in političnega izročila o spoštovanju svobode in vladavine prava, store prve korake k skupnemu uveljavljanju nekaterih pravic, ki so določene v splošni deklaraciji,

potrjujoč, da imajo visoke pogodbenice v skladu z načelom subsidiarnosti glavno odgovornost zaščititi pravice in svoboščine, opredeljene v tej Konvenciji in njenih Protokolih, ter da imajo pri tem polje proste presoje pod nadzorno pristojnostjo Evropskega sodišča za človekove pravice, ustanovljenega s to Konvencijo,

dogovorile o naslednjem:

1. Pravica vsakogar do življenja je zavarovana z zakonom. Nikomur ne sme biti življenje odvzeto, razen ob izvršitvi sodbe, s katero je sodišče koga spoznalo za krivega za kaznivo dejanje, za katero je z zakonom predpisana smrtna kazen.

2. Kot kršitev tega člena se ne štejeta odvzem življenja, če je posledica uporabe nujno potrebne sile:

a. pri obrambi katerekoli osebe pred nezakonitim nasiljem,

b. pri zakonitem odvzemu prostosti ali pri preprečitvi bega osebi, ki je zakonito priprta,

c. pri zakonitem dejanju, ki ima namen zadušiti izgrede ali vstajo.

Nikogar se ne sme mučiti, niti nečloveško ali ponižujoče z njim ravnati, ali ga kaznovati.

1. Nikogar se ne sme držati v suženjstvu ali v podložnosti.

2. Od nikogar se ne sme zahtevati, naj opravlja prisilno ali obvezno delo.

3. Pojem prisilno ali obvezno delo v zvezi s tem členom ne vključuje:

a. dela, ki se zahteva pri rednem prestajanju zapora v skladu z določbami 5. člena te Konvencije, ali med pogojnim odpustom s prestajanja zaporne kazni;

b. katerekoli službe vojaške narave ali službe, ki se namesto obveznega služenja vojaškega roka zahteva v državah, v katerih je ugovor vesti dopusten;

c. dela, ki je komu dodeljeno ob nevarnosti ali v primeru izrednega stanja, ko je ogroženo življenje ljudi ali blaginja skupnosti;

d. del ali služb, ki so sestavni del običajnih dolžnosti.

1. Vsakdo ima pravico do svobode in osebne varnosti. Nikomur se ne sme odvzeti prostost, razen v naslednjih primerih in v skladu s postopkom, ki je predpisan z zakonom:

a. zakonit zapor, odrejen s sodbo pristojnega sodišča;

b. zakonit odvzem prostosti osebi, ki se ne pokori zakoniti odločbi sodišča, ali zato da bi zagotovili izpolnitev kakšne z zakonom naložene obveznosti;

c. zakonit odvzem prostosti, ki je potreben zato, da bi osebo privedli pred pristojno sodno oblast ob utemeljenem sumu, da je storila kaznivo dejanje, ali kadar je to nujno utemeljeno zato, da bi preprečili storitev kaznivega dejanja ali beg po storjenem kaznivem dejanju;

d. pripor mladoletnika na podlagi zakonite odločbe zaradi vzgojnega nadzora ali zakonit odvzem prostosti mladoletniku zato, da bi ga privedli pred pristojno oblast;

e. pripor oseb, da bi preprečili širjenje nalezljivih bolezni, ali duševno bolnih oseb, alkoholikov, narkomanov in potepuhov;

f. zakonit odzem prostosti osebi z namenom, da bi ji preprečili nedovoljen vstop v državo, ali pripor osebe, proti kateri teče postopek za izgon ali za izročitev.

2. Ob odvzemu prostosti je treba vsakogar takoj poučiti v jeziku, ki ga razume, o vzrokih za odvzem prostosti in česa ga dolžijo.

3. Vsakogar, ki mu je bila odvzeta prostost v skladu z določbami točke c 1. odstavka tega člena, je treba takoj privesti pred sodnika ali drugo uradno osebo, ki na podlagi zakona izvršuje sodno oblast; vsakdo ima pravico, da mu sodijo v razumnem roku ali ga izpustijo. Izpustitev na prostost je lahko pogojena z jamstvi, da bo prišel na sojenje.

4. Vsakdo, ki mu je bila odvzeta prostost, ima pravico začeti postopek, v katerem bo sodišče hitro odločilo o zakonitosti odvzema prostosti in odredilo njegovo izpustitev, če je bil odvzem prostosti nezakonit.

5. Kdor je bil žrtev odvzema prostosti v nasprotju z določbami tega člena, ima iztožljivo pravico do odškodnine.

1. Vsakdo ima pravico, da o njegovih civilnih pravicah in obveznostih ali o kakršnikoli kazenski obtožbi zoper njega pravično in javno ter v razumnem roku odloča neodvisno in nepristransko z zakonom ustanovljeno sodišče. Sodba mora biti izrečena javno, toda tisk in javnost sta lahko izločena s sojenja deloma ali v celoti v interesu morale, javnega reda ali državne varnosti, če to v demokratični družbi zahtevajo koristi mladoletnikov ali varovanje zasebnega življenja strank, ali pa v nujno potrebnem obsegu, kadar je to po mnenju sodišča nujno potrebno zaradi posebnih okoliščin, če bi javnost sojenja škodovala interesom pravičnosti.

2. Kdor je obdolžen kaznivega dejanja, velja za nedolžnega, dokler ni v skladu z zakonom dokazana njegova krivda.

3. Kdor je obdolžen kaznivega dejanja, ima naslednje minimalne pravice:

a. da ga takoj in podrobno seznanijo v jeziku, ki ga razume, o bistvu in vzrokih obtožbe, ki ga bremeni;

b. da ima primeren čas in možnosti za pripravo svoje obrambe;

c. da se brani sam ali z zagovornikom po lastni izbiri ali, če nima dovolj sredstev za plačilo zagovornika, da ga dobi brezplačno, če to zahtevajo interesi pravičnosti;

d. da zaslišuje oziroma zahteva zaslišanje obremenilnih prič, in da doseže navzočnost in zaslišanje razbremenilnih prič ob enakih pogojih, kot veljajo za obremenilne priče;

e. da ima brezplačno pomoč tolmača, če ne razume ali ne govori jezika, ki se uporablja pred sodiščem.

1. Nihče ne sme biti obsojen za katerokoli dejanje, izvršeno s storitvijo ali opustitvijo, ki ni bilo določeno kot kaznivo dejanje po domačem ali po mednarodnem pravu v času, ko je bilo storjeno. Prav tako se ne sme izreči strožja kazen od tiste, ki jo je bilo mogoče izreči, ko je bilo kaznivo dejanje storjeno.

2. Ta člen ni ovira za sojenje in kaznovanje oseb za kako storitev ali opustitev, ki je bila v času, ko je bila storjena, kazniva po splošnih načelih, ki jih priznavajo civilizirani narodi.

1. Vsakdo ima pravico do spoštovanja njegovega zasebnega in družinskega življenja, doma in dopisovanja.

2. Javna oblast se ne sme vmešavati v izvrševanje te pravice, razen, če je to določeno z zakonom in nujno v demokratični družbi zaradi državne varnosti, javne varnosti ali ekonomske blaginje države, zato, da se prepreči nered ali kaznivo dejanje, da se zavaruje zdravje ali morala, ali da se zavarujejo pravice in svoboščine drugih ljudi.

1. Vsakdo ima pravico do svobode mišljenja, vesti in vere. Ta pravica vključuje svobodo spremembe vere ali prepričanja ter svobodo, da človek bodisi sam ali skupaj z drugimi ter zasebno ali javno izraža svojo vero ali prepričanje, pri bogoslužju, pouku, praksi in verskih obredih.

2. Svoboda izpovedovanja vere ali prepričanja se sme omejiti samo v primerih, ki jih določa zakon, in če je to v demokratični družbi nujno zaradi javne varnosti, za varovanje javnega reda, zdravja ali morale ali zaradi varstva pravic in svoboščin drugih ljudi.

1. Vsakdo ima pravico do svobode izražanja. Ta pravica obsega svobodo mišljenja ter sprejemanja in sporočanja obvestil in idej brez vmešavanja javne oblasti in ne glede na meje. Ta člen ne preprečuje državam, da zahtevajo dovoljenje za delo radijskih, televizijskih in kinematografskih podjetij.

2. Izvrševanje teh svoboščin vključuje tudi dolžnosti in odgovornosti in je zato lahko podrejeno obličnosti in pogojem, omejitvam ali kaznim, ki jih določa zakon, in ki so nujne v demokratični družbi zaradi varnosti države, njene ozemeljske celovitosti, zaradi javne varnosti, preprečevanja neredov ali kaznivih dejanj, za varovanje zdravja ali morale, za varovanje ugleda ali pravic drugih ljudi, za preprečitev razkritja zaupnih informacij ali za varovanje avtoritete in nepristranskosti sodstva.

1. Vsakdo ima pravico do svobode zbiranja in združevanja, vključno s pravico, da ustanavlja sindikate in se jim pridruži, da bi zavaroval svoje interese.

2. Izvrševanje teh pravic je mogoče omejiti samo z zakonom, če je to nujno v demokratični družbi zaradi državne ali javne varnosti, za preprečitev neredov ali kaznivih dejanj, zaradi varovanja zdravja ali morale ali za varovanje pravic in svoboščin drugih ljudi. Ta člen ne preprečuje, da bi pripadnikom oboroženih sil, policije ali državne uprave z zakonom omejili izvrševanje teh pravic.

Moški in ženske, zreli za zakon, imajo pravico skleniti zakonsko zvezo in si ustvariti družino v skladu z domačimi zakoni, ki urejajo uveljavljanje te pravice.

Vsakdo, čigar pravice in svoboščine, ki jih priznava ta Konvencijo, so kršene, ima pravico do učinkovitih pravnih sredstev pred domačimi oblastmi, in to tudi če je kršitev storila uradna oseba pri opravljanju uradne dolžnosti.

Uživanje pravic in svoboščin, določenih s to Konvencijo, je zagotovljeno vsem ljudem brez razlikovanja glede na spol, raso, barvo kože, jezik, vero, politično ali drugo prepričanje, narodnostni ali socialni izvor, pripadnost narodni manjšini, lastnino, rojstvo ali kakšne druge okoliščine.

1. Med vojno ali ob drugi splošni nevarnosti, ki ogroža življenje naroda, sme vsaka Visoka pogodbena stranka sprejeti ukrepe, s katerimi derogira svoje obveznosti iz te Konvencije, v strogo omejenem obsegu, ki ga terjajo kritične razmere, in ob pogoju, da ti ukrepi niso v nasprotju z njenimi drugimi obveznostmi po mednarodnem pravu.

2. Na podlagi te določbe ni mogoče derogirati pravic iz 2. člena, razen v primerih smrti, ki so posledica zakonitih vojnih dejanj, kakor tudi ne pravic iz 3. in 4. (1. odstavek) ter 7. člena.

3. Vsaka Visoka pogodbena stranka, ki uporabi možnost začasne omejitve pravic, mora Generalnega sekretarja Sveta Evrope celovito seznaniti z ukrepi, ki jih je sprejela, in z razlogi zanje. Obvestiti mora Generalnega sekretarja Sveta Evrope tudi o tem, kdaj so ti ukrepi prenehali veljati, in od kdaj zopet v celoti veljajo določbe Konvencije.

Nobene od določb 10., 11. in 14. člena ni mogoče šteti kot preprečevanje visokim pogodbenim strankam, da bi določale omejitve političnega delovanja tujcev.

Nobene določbe v tej Konvenciji ni mogoče razlagati tako, kot da vsebuje za katerokoli državo, skupino ali posameznika, pravico do kakršnekoli dejavnosti ali dejanja, ki je usmerjeno h kršenju katerihkoli pravic ali svoboščin, ki so tu določene, ali k njihovemu omejevanju v večjem obsegu, kot je določeno v tej Konvenciji.

Omejitev pravic in svoboščin, ki jih ta Konvencija dopušča, ni mogoče uporabiti za namene, ki bi bili drugačni od predpisanih.

Za zagotovitev spoštovanja obveznosti, ki so jih sprejele Visoke pogodbene stranke s to Konvencijo in njenimi Protokoli, se ustanovi Evropsko sodišče za človekove pravice, v nadaljevanju imenovano „Sodišče“. Sodišče je stalno.

Sodišče ima toliko sodnikov, kolikor je Visokih pogodbenih strank.

1. Sodniki morajo imeti visok moralni ugled in morajo bodisi izpolnjevati zahtevane pogoje za opravljanje visokih pravosodnih funkcij ali pa morajo biti splošno priznani pravni strokovnjaki.

2. Kandidati morajo biti mlajši od 65 let na dan, do katerega Parlamentarna skupščina zahteva seznam treh kandidatov na podlagi 22. člena.

3. Sodniki delujejo na Sodišču v osebnem svojstvu.

4. Med opravljanjem te funkcije sodniki ne smejo sprejeti nobene dolžnosti, ki ni združljiva z njihovo neodvisnostjo, nepristranskostjo ali pa z drugimi zahtevami te funkcije, ki ima značaj polne zaposlitve; o vseh vprašanjih, ki izhajajo iz uporabe tega odstavka, odloča Sodišče.

Sodnike z večino glasov izvoli Parlamentarna skupščina s seznama treh kandidatov, ki jih imenuje vsaka Visoka pogodbena stranka.

1. Sodniki so izvoljeni za dobo devetih let. Ne morejo biti ponovno izvoljeni.

2. Sodniki opravljajo svojo funkcijo do zamenjave. Po zamenjavi ostajajo pristojni za zadeve, ki so jim bile dodeljene.

3. Sodnik je lahko razrešen svoje funkcije samo v primeru, če ostali sodniki z dvotretjinsko večino odločijo, da ne izpolnjuje več zahtevanih pogojev.

1. Sodišče ima sodno pisarno, katere funkcijo in organizacijo določa poslovnik Sodišča.

2. Kadar Sodišče odloča v sestavi sodnika posameznika, mu pomagajo poročevalci, ki delujejo pod vodstvom predsednika Sodišča. Ti so del sodne pisarne Sodišča.

Plenarno Sodišče:

a. voli svojega predsednika in enega ali dva podpredsednika za dobo treh let; lahko so ponovno izvoljeni;

b. ustanavlja senate za določeno obdobje;

c. voli predsednike senatov Sodišča; ti so lahko ponovno izvoljeni;

d. sprejme poslovnik Sodišča;

e. voli tajnika in enega ali več namestnikov;

f. predloži zahtevo po drugem odstavku 26. člena.

1. Sodišče o zadevah, ki so mu predložene, odloča v sestavi sodnika posameznika, v odborih treh sodnikov, senatih sedmih sodnikov in velikem senatu sedemnajstih sodnikov. Senati Sodišča ustanovijo odbore za določeno obdobje.

2. Na zahtevo plenuma Sodišča lahko Odbor ministrov s soglasno odločitvijo in za določen čas zmanjša število sodnikov v senatih na pet.

3. Kadar sodnik odloča kot sodnik posameznik, ne sme obravnavati nobene pritožbe proti Visoki pogodbeni stranki, za katero je bil ta sodnik izvoljen.

4. Sodnik, izvoljen za Visoko pogodbeno stranko, ki je stranka v sporu, je po uradni dolžnosti član senata in velikega senata. V primeru njegove odsotnosti ali če ne more sodelovati, namesto njega kot sodnik odloča oseba, ki jo izbere predsednik Sodišča s seznama, ki ga vnaprej predloži ta pogodbena stranka.

5. Veliki senat vključuje tudi predsednika Sodišča, podpredsednike, predsednike senatov in druge sodnike, izbrane v skladu s poslovnikom Sodišča. Kadar je zadeva predložena velikemu senatu v skladu s 43. členom, v velikem senatu ne sme zasedati noben sodnik iz senata, ki je izrekel sodbo, razen predsednika senata in sodnika, ki je zasedal v imenu zadevne Visoke pogodbene stranke.

1. Sodnik posameznik lahko odloči, da je posamezna pritožba, predložena v skladu s 34. členom, nedopustna ali jo črta s seznama zadev Sodišča, če se takšna odločitev lahko sprejme brez dodatne presoje.

2. Taka odločitev je dokončna.

3. Če sodnik posameznik ne odloči, da je pritožba nedopustna ali je ne črta s seznama, jo predloži odboru ali senatu v nadaljnjo presojo.

1. Odbor lahko glede pritožbe, predložene v skladu s 34. členom, soglasno:

a. odloči, da je nedopustna ali jo črta s seznama zadev, kadar se taka odločitev lahko sprejme brez nadaljnje presoje, ali

b. odloči, da je dopustna in hkrati izda sodbo o zadevi sami, če je temeljno vprašanje v tej zadevi, ki se nanaša na razlago ali uporabo Konvencije ali njenih Protokolov, že del uveljavljene sodne prakse Sodišča.

2. Odločitve in sodbe iz prvega odstavka so dokončne.

3. Kadar sodnik, izvoljen za zadevno Visoko pogodbeno stranko, ni član odbora, ga lahko odbor v katerikoli fazi postopka povabi, da zasede mesto enega od članov odbora, ob upoštevanju vseh ustreznih dejavnikov, vključno s tem, ali je ta pogodbena stranka izpodbijala uporabo postopka iz točke b prvega odstavka.

1. Kadar se ne sprejme odločitev v skladu s 27. ali 28. členom ali ne izda sodba v skladu z 28. členom, senat odloči o dopustnosti in vsebini pritožb posameznikov, predloženih v skladu s 34. členom. Odločitev o dopustnosti se lahko sprejme ločeno.

2. Senat odloči o dopustnosti ter o vsebini meddržavnih pritožb, predloženih v skladu s 33. členom. Odločitev o dopustnosti se sprejme ločeno, razen če Sodišče v izjemnih primerih ne odloči drugače.

Če zadeva, ki jo senat obravnava, načenja pomembno vprašanje v zvezi z razlago Konvencije ali njenih Protokolov ali pa bi rešitev vprašanja lahko privedla do protislovja s predhodno izrečeno sodbo Sodišča, lahko senat, če še ni izrekel svoje sodbe, kadarkoli prepusti pristojnost velikemu senatu.

Veliki senat:

a. odloča o pritožbah, predloženih bodisi v skladu s 33. ali 34. členom, če mu je zadevo prepustil senat v skladu s 30. členom ali mu je bila zadeva predložena v skladu s 43. členom;

b. odloča o vprašanjih, ki jih je Sodišču v skladu s četrtim odstavkom 46. člena predložil Odbor ministrov; in

c. obravnava zahteve za svetovalna mnenja, predložene v skladu s 47. členom.

1. Sodišče je pristojno za vse zadeve v zvezi z razlago in uporabo Konvencije in njenih Protokolov, ki so mu predložene pod pogoji, predvidenimi v 33., 34., 46. in 47. členu.

2. V primeru spora glede pristojnosti Sodišča o tem odloči Sodišče.

Vsaka Visoka pogodbena stranka lahko obvesti Sodišče o vsaki domnevni kršitvi določil Konvencije in njenih Protokolov, ki bi jih po njenem mnenju lahko pripisali drugi Visoki pogodbeni stranki.

Sodišče lahko sprejme pritožbo od katerekoli osebe, nevladne organizacije ali skupine posameznikov, ki zatrjujejo, da so žrtve kršitev pravic, priznanih s Konvencijo in njenimi Protokoli, s strani katerekoli Visoke pogodbene stranke. Visoke pogodbene stranke se zavezujejo, da na noben način ne bodo ovirale dejanskega izvajanja te pravice.

1. Sodišče sme obravnavati zadeve šele potem, ko so bila izčrpana vsa domača pravna sredstva v skladu s splošno priznanimi pravili mednarodnega prava in v štirih mesecih od dne, ko je bila sprejeta dokončna odločitev po domačem pravu.

2. Sodišče ne obravnava nobene pritožbe, predložene na podlagi 34. člena, ki je:

a. anonimna;

b. v bistvu ista kot zadeva, ki jo je Sodišče že obravnavalo, ali ki je že v drugem postopku mednarodne preiskave ali reševanja in ne vsebuje nobenih novih relevantnih informacij.

3. Sodišče razglasi za nedopustno vsako pritožbo posameznika, predloženo v skladu s 34. členom, če meni:

a. da ni v skladu z določbami Konvencije ali njenih Protokolov, da je očitno neutemeljena ali pa da pomeni zlorabo pravice posameznika do pritožbe; ali

b. da za vlagatelja ni nastal znatno neugodnejši položaj, razen če spoštovanje človekovih pravic, opredeljenih v Konvenciji in njenih Protokolih, zahteva obravnavo take pritožbe.

4. Sodišče v skladu s tem členom v katerikoli fazi postopka zavrne vsako pritožbo, za katero meni, da je nedopustna.

1. V vseh primerih pred senatom ali velikim senatom ima Visoka pogodbena stranka, katere državljan je vložil pritožbo, pravico, da predloži pisne pripombe in sodeluje pri obravnavi.

2. Predsednik Sodišča lahko v interesu pravičnega sojenja povabi katerokoli Visoko pogodbeno stranko, ki ni udeležena v postopku ali katerokoli drugo osebo, ki ni vložila pritožbe, da predloži pisne pripombe ali se udeleži obravnave.

3. Komisar za človekove pravice Sveta Evrope lahko k vsem zadevam, ki jih obravnava senat ali veliki senat, predloži pisne pripombe in sodeluje na obravnavah.

1. Sodišče lahko v katerikoli fazi postopka pritožbo izbriše s seznama zadev, če je na podlagi okoliščin možno sklepati:

a. da vlagatelj ne namerava vztrajati pri svoji pritožbi; ali

b. da je bila pritožba rešena; ali

c. da zaradi kakega drugega razloga, ki ga ugotovi Sodišče, nadaljnje obravnavanje pritožbe ni več upravičeno.

Kljub temu pa Sodišče nadaljuje z obravnavo pritožb, če to zahteva spoštovanje človekovih pravic, opredeljenih v Konvenciji in njenih Protokolih.

2. Sodišče lahko odloči, da pritožbo ponovno uvrsti na seznam zadev, če okoliščine to upravičujejo.

Sodišče obravnava zadevo skupaj s predstavniki strank in po potrebi izvede preiskavo, zadevne Visoke pogodbene stranke pa zagotovijo vse potrebno za njeno učinkovito izvedbo.

1. Sodišče lahko v katerikoli fazi postopka izrazi pripravljenost, da zadevnim strankam pomaga doseči prijateljsko poravnavo v zadevi na podlagi spoštovanja človekovih pravic, opredeljenih v Konvenciji in njenih Protokolih.

2. Postopki, ki se vodijo v skladu s prvim odstavkom, so zaupni.

3. Če je dosežena prijateljska poravnava, Sodišče izbriše zadevo s seznama zadev z odločitvijo, ki je omejena na kratko navedbo dejstev in doseženo rešitev.

4. Odločitev se pošlje Odboru ministrov, ki nadzira izvajanje določil prijateljske poravnave, navedene v odločitvi.

1. Obravnava je javna, razen če Sodišče v izjemnih primerih ne odloči drugače.

2. Dokumenti, deponirani pri sodnem tajniku, so dostopni javnosti, razen če predsednik Sodišča ne odloči drugače.

Če Sodišče ugotovi, da je prišlo do kršitve Konvencije ali njenih Protokolov, in če notranje pravo Visoke pogodbene stranke dovoljuje le delno zadoščenje, Sodišče oškodovani stranki, če je potrebno, nakloni pravično zadoščenje.

Sodbe senatov postanejo dokončne v skladu z določbami 2. odstavka 44. člena.

1. V treh mesecih od datuma sodbe senata lahko katerakoli stranka v zadevi v izjemnih primerih zahteva, da se zadeva predloži v ponovno obravnavo velikemu senatu.

2. Svèt petih sodnikov velikega senata sprejme zahtevo, če se zastavlja pomembno vprašanje v zvezi z razlago ali uporabo Konvencije ali njenih Protokolov ali pa gre za vprašanje splošnega pomena.

3. Če svèt zahtevo sprejme, se veliki senat izreče o zadevi s sodbo.

1. Sodba velikega senata je dokončna.

2. Sodba senata postane dokončna:

a. če stranke izjavijo, da ne bodo zahtevale ponovne obravnave pred velikim senatom;

b. tri mesece od datuma sodbe, če ni bilo zahteve za ponovno obravnavo pred velikim senatom;

c. če svèt velikega senata zavrne zahtevo po ponovni obravnavi v skladu s 43. členom.

3. Končna sodba se objavi.

1. Sodbe kot tudi odločitve o dopustnosti ali nedopustnosti pritožb morajo biti utemeljene.

2. Če sodba v celoti ali delno ne izraža soglasnega mnenja sodnikov, lahko vsak sodnik poda svoje ločeno mnenje.

1. Visoke pogodbene stranke se obvezujejo, da bodo spoštovale končno sodbo Sodišča v vsaki zadevi, v kateri nastopajo kot stranke.

2. Končna sodba Sodišča se pošlje Odboru ministrov, ki nadzoruje njeno izvršitev.

3. Če Odbor ministrov meni, da nadziranje izvršitve končne sodbe ovirajo težave pri razlagi sodbe, lahko zadevo predloži Sodišču, da se izreče o razlagi. Za odločitev o predložitvi je potrebna dvotretjinska večina glasov predstavnikov, upravičenih do sedeža v odboru.

4. Če Odbor ministrov meni, da Visoka pogodbena stranka zavrača spoštovanje končne sodbe v zadevi, v kateri je stranka, lahko po tem, ko ji je bilo vročeno uradno obvestilo in z odločitvijo, sprejeto z dvotretjinsko večino glasov predstavnikov, upravičenih do sedeža v odboru, Sodišču predloži vprašanje, ali pogodbena stranka ni izpolnila svoje obveznosti iz prvega odstavka.

5. Če Sodišče ugotovi kršitev prvega odstavka, zadevo predloži Odboru ministrov, ki odloči o ukrepih, ki jih je treba sprejeti. Če Sodišče ne ugotovi kršitve prvega odstavka, zadevo predloži Odboru ministrov, ki konča obravnavo zadeve.

1. Sodišče lahko na zahtevo Odbora ministrov daje svetovalna mnenja o pravnih vprašanjih v zvezi z razlago Konvencije in njenih Protokolov.

2. Takšna mnenja ne obravnavajo vprašanj, ki so povezana z vsebino ali obsegom pravic in svoboščin, opredeljenih v I. delu Konvencije in v njenih Protokolih. Prav tako ne obravnavajo drugih vprašanj, ki bi jih lahko obravnavalo Sodišče ali Odbor ministrov v zvezi s kakšnim postopkom, sproženim v skladu s Konvencijo.

3. Odločitev Odbora ministrov, da zahteva svetovalno mnenje Sodišča, mora biti sprejeta z večino glasov predstavnikov, ki so upravičeni, da zasedajo v Odboru ministrov.

Sodišče odloči, ali sodi zahteva za svetovalno mnenje, ki mu jo predloži Odbor ministrov, v njegovo pristojnost, kot je opredeljena v 47. členu.

1. Svetovalno mnenje Sodišča mora biti obrazloženo.

2. Če svetovalno mnenje v celoti ali delno ne izraža soglasnega mnenja sodnikov, ima vsak sodnik pravico dati svoje ločeno mnenje.

3. Svetovalno mnenje Sodišča se pošlje Odboru ministrov.

Stroške za delovanje Sodišča nosi Svet Evrope.

Sodniki uživajo med opravljanjem svojih funkcij privilegije in imunitete, ki so določeni v 40. členu Statuta Sveta Evrope in v sporazumih, sklenjenih na podlagi tega člena.

Na zahtevo Generalnega sekretarja Sveta Evrope mora vsaka Visoka pogodbena stranka predložiti pojasnila o tem, kako njeno notranje pravo zagotavlja učinkovito uveljavljanje vseh določb te Konvencije.

Nobene določbe te Konvencije ni mogoče razlagati kot začasno omejitev katerihkoli človekovih pravic in temeljnih svoboščin, ki jih je mogoče uveljaviti po zakonih katerekoli Visoke pogodbene stranke ali po sporazumih, v katerih nastopa kot pogodbena stranka.

Nobena določba te Konvencije ne posega v pooblastila, podeljena Odboru ministrov na podlagi Statuta Sveta Evrope.

Visoke pogodbene stranke soglašajo, da če se ne dogovorijo drugače, ne bodo uporabile mednarodnih pogodb, konvencij ali deklaracij, ki med njimi veljajo, da bi z zahtevo sprožile spor o razlagi ali uporabi te Konvencije s sredstvi, ki jih ta Konvencija ne predvideva.

1. Vsaka država sme ob ratifikaciji ali kadarkoli pozneje z notifikacijo, ki jo naslovi na Generalnega sekretarja Sveta Evrope, izjaviti, da velja ta Konvencija tudi za vse ali za katero od ozemelj, za katerih mednarodne odnose je odgovorna.

2. Konvencija začne veljati za ozemlje ali ozemlja, navedena v notifikaciji, trideseti dan po tem, ko je Generalni sekretar Sveta Evrope sprejel notifikacijo.

3. Določbe te Konvencije se uporabljajo na teh ozemljih ob upoštevanju krajevnih razmer.

4. Vsaka država, ki je dala izjavo na podlagi prvega odstavka tega člena, lahko kadarkoli pozneje izjavi, da sprejema za eno ali več ozemelj, na katera se izjava nanaša, pristojnost Sodišča za sprejemanje pritožb od posameznikov, nevladnih organizacij ali skupin posameznikov v skladu s 34. členom te Konvencije.

1. Vsaka država lahko ob podpisu te Konvencije ali ob deponiranju svoje listine o ratifikaciji izrazi pridržke v zvezi s katerokoli posamezno določbo te Konvencije, če kak zakon, ki tedaj velja na njenem ozemlju, ni v skladu s to določbo. Ta člen ne dovoljuje pridržkov splošne narave.

2. Vsak pridržek po tem členu mora vsebovati kratko oznako zakona, na katerega se nanaša.

1. Visoka pogodbena stranka lahko odpove to Konvencijo šele po preteku petih let od tedaj, ko je postala njena stranka, in po šestmesečni odpovedi, ki jo z notifikacijo naslovi na Generalnega sekretarja Sveta Evrope, ta pa o tem obvesti druge Visoke pogodbene stranke.

2. Takšna odpoved Visoke pogodbene stranke je ne razrešuje njenih obveznosti po tej Konvenciji za katerokoli dejanje, ki bi ga storila pred dnem, ko je odpoved začela veljati, in ki bi lahko pomenilo kršitev takšnih obveznosti.

3. Vsaka Visoka pogodbena stranka, ki preneha biti članica Sveta Evrope, preneha biti ob istih pogojih tudi pogodbena stranka te Konvencije.

4. V skladu z določbami prejšnjih odstavkov je mogoče odpovedati Konvencijo za katerokoli ozemlje, za katero je bila dana izjava o njeni uporabi na podlagi določb 56. člena.

1. Ta Konvencija je na voljo za podpis članicam Sveta Evrope, ki jo morajo ratificirati. Listine o ratifikaciji je potrebno deponirati pri Generalnem sekretarju Sveta Evrope.

2. Evropska unija lahko pristopi h Konvenciji.

3. Ta Konvencija začne veljati po deponiranju desetih listin o ratifikaciji.

4. Za poznejše podpisnice Konvencija začne veljati z datumom deponiranja njihove listine o ratifikaciji.

5. Generalni sekretar Sveta Evrope obvesti vse članice Sveta Evrope o začetku veljavnosti Konvencije, o imenih Visokih pogodbenih strank, ki so jo ratificirale, in o deponiranju listin o ratifikaciji, ki so prispele pozneje.

Sestavljeno v Rimu 4. novembra 1950 v angleščini in francoščini, od katerih sta obe besedili enako verodostojni, in sicer v enem izvodu, ki je shranjen v arhivih Sveta Evrope. Generalni sekretar Sveta Evrope pošlje overjene kopije vsem vladam podpisnicam.