Praktična navodila
Zahteve za začasne ukrepe¹

Ko Sodišče odredi začasen ukrep, kar stori v izjemnih okoliščinah, je namen ukrepa zagotoviti varstvo pred neposredno nevarnostjo nastanka nepopravljive škode. Strankam v postopku zato tak ukrep odredi le, če po preučitvi vseh razpoložljivih informacij presodi, da je ukrep potreben v interesu strank ali zaradi pravilnega vodenja postopka. Začasni ukrepi, ki jih odredi Sodišče, lahko od strank zahtevajo, naj se vzdržijo določenih ravnanj, ali jim nalagajo sprejetje posebnih ukrepov.

Na novo kodificirana različica 39. člena določa, da se začasni ukrepi uporabljajo v primerih „neposredne nevarnosti nastanka nepopravljive škode za pravico iz Konvencije“. Pojem „nepopravljiva škoda za pravico iz Konvencije“ je opredeljen kot škoda, ki je zaradi svoje narave ne bi bilo mogoče popraviti, odpraviti z vzpostavitvijo prejšnjega stanja ali ustrezno nadomestiti. V tem okviru je treba izraz „vzpostavitev prejšnjega stanja“ razumeti kot vrnitev v položaj pred nastankom škode. Sodišče zato začasne ukrepe odredi, kadar obstaja nevarnost, da bi brez takih ukrepov nastal položaj, v katerem restitutio in integrum in druge oblike povrnitve škode ne bi bile mogoče, če bi jih Sodišče ob koncu postopka pred njim štelo za upravičene. Okoliščine zadeve morajo zato dosegati posebej visok prag resnosti, da se lahko uporabi 39. člen. Začasni ukrepi se odredijo samo, kadar obstajajo prima facie dokazi o neposredni nevarnosti nastanka nepopravljive škode, ne pa zgolj zato, ker bi pritožniki brez začasnih ukrepov utrpeli težave. Glede izčrpanja domačih pravnih sredstev glej del III.C spodaj.

Sodišče zato začasne ukrepe praviloma odredi samo v izjemnih zadevah in na podlagi skrbne preučitve vseh upoštevnih okoliščin. V večini takih zadev razpoložljivi dokazi kažejo na jasno utemeljen primer resnične ogroženosti življenja in telesne celovitosti ter posledično na resnično nevarnost hude škode, ki bi pomenila kršitev temeljnih določb Konvencije.

Pristojnost Sodišča za odločanje o zahtevah za začasne ukrepe izvršujejo dežurni sodniki ali, kadar je primerno, predsednik oddelka, senat, predsednik velikega senata, veliki senat ali predsednik Sodišča (39. člen, drugi odstavek).

Dežurni sodniki so sodniki, izvoljeni za podpredsednike petih oddelkov v skladu z 8. členom, prvim in drugim odstavkom. Predsednik Sodišča jih v skladu z 39. členom, petim odstavkom, imenuje za odločanje o zahtevah za začasne ukrepe. Od leta 2022 vseh pet podpredsednikov oddelkov opravlja naloge dežurnih sodnikov. V praksi dežurni sodniki ne preučujejo zahtev za začasne ukrepe zoper državo pogodbenico, za katero je bil ta sodnik izvoljen ali katere državljan je.

V spremenjeni različici 39. člena je plenarno Sodišče sklenilo uvesti posebno pravno podlago, ki predsedniku Sodišča omogoča, da po potrebi odredi začasne ukrepe.

Zahteve za začasne ukrepe v novih pritožbah posameznikov praviloma obravnavajo dežurni sodniki ob pomoči specializirane enote v Sodnem tajništvu Sodišča. Dežurni sodniki lahko zahtevo za začasne ukrepe predložijo enemu od drugih organov odločanja, navedenih v 39. členu, drugem odstavku, vključno s kolegijskimi organi. Do predložitve lahko pride v različnih okoliščinah, odvisno od narave zahteve, zadeve, v kateri je vložena, in stopnje nujnosti. Zaradi stopnje nujnosti predložitev kolegijskemu organu morda ni mogoča; v takem primeru se lahko dežurni sodnik odloči za začasno uporabo 39. člena, med drugim zato, da se pozneje olajša obravnava zahteve za začasen ukrep pred takim organom. O tem, ali bo zahtevo obravnaval kolegijski organ, odloči Sodišče samo.

Zahteve za začasne ukrepe, vložene v meddržavnih pritožbah, pritožbah posameznikov, ki tečejo pred velikim senatom, in že komuniciranih pritožbah posameznikov, ki so bile dodeljene oddelkom, praviloma obravnavajo predsednik Sodišča, predsednik velikega senata ali predsedniki oddelkov. Možnost predložitve kolegijskemu organu obstaja tudi, kadar je za odločanje na prvi stopnji pristojen predsednik Sodišča, predsednik velikega senata ali predsedniki oddelkov.

Po pregledu postopka odločanja po 39. členu, ki ga je plenarno Sodišče izvedlo leta 2023, se vse odločitve Sodišča v zvezi z začasnimi ukrepi, ne glede na naravo sprejete odločitve (na primer odreditev začasnih ukrepov, zavrnitev zahtev, preložitev obravnave zahtev ali odprava obstoječih začasnih ukrepov), strankam sporočijo v obliki odločbe, ki jo podpiše dežurni sodnik, predsednik oddelka, predsednik velikega senata ali predsednik Sodišča, odvisno od primera. Imena sodnikov, ki sprejemajo odločitve v postopku glede začasnih ukrepov, so v odločbah vedno navedena.

Odločitvi je priložen dopis Sodnega tajništva, ki vsebuje informacije o postopku ter morebitna navodila strankam ali zahteve, naslovljene nanje.

Pritožniki so o odločitvah Sodišča v zvezi z zahtevami za začasne ukrepe obveščeni prek spletne strani ECHR Rule 39 Site, po telefaksu ali po pošti.

Sodišče lahko začasne ukrepe odredi do nadaljnjega, za čas trajanja postopka pred Sodiščem ali za omejeno obdobje, odvisno od okoliščin zadeve.

Kadar se začasni ukrepi odredijo za omejeno obdobje, je to mogoče iz različnih razlogov, na primer: ker Sodišče čaka na upoštevne informacije strank, ki jih je zahtevalo; da se nacionalnim sodiščem omogoči, da v postopkih, ki še tečejo, v celoti preučijo zadevo, ki je predmet zahteve za začasni ukrep; ker se šteje, da bi zahtevo moral obravnavati kolegijski organ in je za sklic seje potreben dodaten čas; ali ker dežurni sodnik meni, da je pred izdajo odločitve potreben dodaten čas.

Kadar je Sodišče zahtevalo dodatne informacije, sta obe stranki na podlagi 54. člena, drugega odstavka, točke (a), Poslovnika Sodišča pozvani, naj v določenem roku predložita potrebne informacije. Dolžina tega roka je odvisna od okoliščin zadeve in nujnosti zahteve. V takih primerih lahko Sodišče po prejemu informacij od strank odloči, da morebitni veljavni začasni ukrep podaljša, ga ne podaljša ali ga odpravi.

Sodišče se lahko tudi odloči, da preloži obravnavo zahtev za začasne ukrepe in stranke pozove k predložitvi informacij, kadar stopnja nujnosti to dopušča, in sicer v primerih, ko informacije, ki so jih pritožniki lahko predložili Sodišču, ne zadostujejo za obravnavo zahteve in ko se šteje, da je mogoče od tožene države pogodbenice pred sprejetjem kakršne koli odločitve zahtevati informacije.

Kadar je obravnava zahteve preložena, Sodišče toženo državo pogodbenico ali obe stranki na podlagi 54. člena, drugega odstavka, točke (a), pozove k predložitvi potrebnih informacij v določenem roku. Dolžina tega roka je odvisna od okoliščin zadeve in stopnje nujnosti zahteve. Po prejemu informacij od strank lahko Sodišče obravnavo zahteve ponovno preloži in strankam postavi dodatna vprašanja ali pa izda odločitev o zahtevi za začasne ukrepe.

Sodišče lahko tudi odloči, da o začasnem ukrepu obvesti Odbor ministrov na podlagi 39. člena, tretjega odstavka, Poslovnika Sodišča, kadar sodni organ, ki je začasni ukrep odredil, meni, da je obvestilo utemeljeno. V takih okoliščinah so stranke seznanjene s tem obvestilom.

Kadar se zatrjuje, da tožena država pogodbenica ni ravnala v skladu z začasnim ukrepom, in Sodišče odloči, da bo o pritožbi ali delu pritožbe obvestilo toženo državo pogodbenico, je lahko Odbor ministrov obveščen tudi o vsakem vprašanju v zvezi z izpolnjevanjem obveznosti po 34. členu Konvencije.

Obe stranki sta dolžni v celoti sodelovati pri vodenju postopka, zlasti pa sprejeti vse ukrepe, ki so v njuni moči in za katere Sodišče meni, da so potrebni za pravilno izvajanje sodne oblasti (glej 44A. člen Poslovnika). Za pritožnike to pomeni dolžnost zagotoviti, da se zahteve za začasne ukrepe vložijo pravočasno in da vsebujejo vse potrebne informacije in dokumente (glej odstavke 32–37 spodaj). Bistveno je, da pritožniki z vložitvijo zahteve ne odlašajo zato, da bi ustvarili večjo stopnjo nujnosti. Take zamude lahko negativno vplivajo na pravice in interese pritožnikov ter na zmožnost Sodišča, da učinkovito obravnava zahteve za začasne ukrepe. Pri državah pogodbenicah je lahko stopnja nujnosti v številnih, čeprav ne vseh, primerih pod njihovim nadzorom. Sodišče poudarja, da lahko države pogodbenice Sodišče vedno vnaprej opozorijo, kadar menijo, da bi lahko bila zahteva na podlagi 39. člena vložena v kratkem času, in pri tem predložijo vse upoštevne informacije.

Kot je pojasnjeno v 13. odstavku zgoraj, se odločitve Sodišča o zahtevah za začasne ukrepe strankam sporočijo v obliki odločbe, ki jo podpiše sodni organ, ki jo je sprejel. Dodatna obrazložitev odločitve se lahko navede po presoji tega sodnega organa.

Zoper nobeno odločitev v zvezi z zahtevami za začasne ukrepe ni pritožbe.

Tožena država pogodbenica pa lahko od Sodišča zahteva, naj ponovno preuči svojo odločitev o odreditvi začasnih ukrepov, če meni, da ukrepi niso več potrebni, ali če razpolaga z informacijami, ki ob relevantnem času niso bile na voljo ali Sodišču niso bile pravočasno predložene. Za vložitev takih zahtev ni določenega roka. Ko Sodišče prejme zahtevo za ponovno preučitev, lahko od druge stranke zahteva pripombe v določenem roku. Nato preuči navedbe strank in o zahtevi za ponovno preučitev odloči na podlagi vseh posodobljenih in upoštevnih dejanskih in pravnih informacij.

Če se okoliščine spremenijo, lahko pritožniki vložijo novo zahtevo za začasne ukrepe, kadar prvotni zahtevi ni bilo ugodeno.

Ukrep na podlagi 39. člena se lahko kadar koli odpravi z odločitvijo Sodišča. Ker je odredba na podlagi 39. člena posebej povezana s postopkom pred Sodiščem, bo ukrep odpravljen, če se pritožba ne nadaljuje.

Kadar je to utemeljeno, lahko Sodišče ob zavrnitvi zahteve za začasne ukrepe hkrati odloči, da je pritožba nedopustna.

V skladu s politiko prednostnega obravnavanja Sodišča pritožbe, v katerih so bili odrejeni začasni ukrepi, spadajo v kategorijo „nujnih pritožb“ (kategorija I). Zato imajo prednost pred pritožbami iz drugih kategorij ter se obravnavajo in o njih odloča čim prej (glej tudi Politiko prednostnega obravnavanja Sodišča).

Zahteve morajo biti, če je mogoče, sestavljene v enem od uradnih jezikov držav pogodbenic in vložene prek spletne strani ECHR Rule 39 Site ali poslane po telefaksu oziroma po pošti. Sodišče ne bo obravnavalo zahtev, poslanih po e-pošti.

Vsebovati morajo naslednje podatke: • Ime pritožnika • Priimek pritožnika • Trenutni naslov pritožnika ali kraj odvzema prostosti • Datum rojstva • Državljanstvo oziroma državljanstva • Če je pritožnikov več, „ime“, „priimek“, „trenutni naslov“, „datum rojstva“ in „državljanstvo oziroma državljanstva“ za vsakega pritožnika • Ime, priimek, naslov in vloga morebitnega zastopnika • Država oziroma države, proti kateri oziroma katerim je zahteva vložena

• Ime pritožnika

• Priimek pritožnika

• Trenutni naslov pritožnika ali kraj odvzema prostosti

• Datum rojstva

• Državljanstvo oziroma državljanstva

• Če je pritožnikov več, „ime“, „priimek“, „trenutni naslov“, „datum rojstva“ in „državljanstvo oziroma državljanstva“ za vsakega pritožnika

• Ime, priimek, naslov in vloga morebitnega zastopnika

• Država oziroma države, proti kateri oziroma katerim je zahteva vložena

Zahtevi je treba priložiti tudi spodaj navedene podatke in dokumente.

A. Razlogi za vložitev zahteve za začasne ukrepe:

1. Natančen opis trenutnega položaja;

2. Narava zatrjevane neposredne nevarnosti nastanka nepopravljive škode;

3. Kopije vseh zadevnih dokumentov (nedavnih zdravniških poročil, fotografij, dokumentov, ki dokazujejo pritožnikovo ranljivost, medijskih prispevkov ali poročil o pritožnikovem položaju itd.);

4. V zadevah v zvezi z odstranitvijo, izgonom ali izročitvijo:

a. Natančni razlogi za odhod iz izvorne države oziroma ciljne države;

b. Razlogi za strah pred vrnitvijo v izvorno državo oziroma ciljno državo;

c. Podatki o datumu in okoliščinah prihoda v državo pogodbenico;

d. Ciljna država;

e. Predvideni datum odstranitve, izgona ali izročitve;

f. Kopije vseh zadevnih dokumentov (nalogov za preiskavo, nalogov za prijetje, kazenskih obsodb, medijskih prispevkov ali poročil o pritožniku, poročil o državi itd.).

B. Podatki o domačih postopkih v državi pogodbenici:

1. Podatki o domačih postopkih, vključno z datumom in vsebino sodnih odločb in pravnih sredstev;

2. Vsi drugi relevantni podatki o postopkih pred domačimi organi;

3. Kopije vseh zadevnih dokumentov (kopije odločb nacionalnih organov, sodnih odločb, vlog, predloženih nacionalnim organom in sodiščem itd.);

4. V zadevah v zvezi z odstranitvijo, izgonom ali izročitvijo:

a. Podatki o morebitnih azilnih postopkih;

b. Podatki o postopkih odstranitve;

c. Kopije vseh zadevnih dokumentov.

C. Členi Konvencije, na katere se sklicujete.

D. Pravilno izpolnjen obrazec „Pooblastilo“, če zahtevo vloži zastopnik. Obrazec se lahko pošlje kmalu po vložitvi zahteve. Za vložitev zahtev za začasne ukrepe je potrebno soglasje pritožnikov.

E. Številka vloge na Sodišču, če jo v zvezi s to zahtevo že imate.

F. Vsi drugi podatki in dokumenti, za katere menite, da so potrebni.

Če zgoraj navedeni podatki in dokumenti niso predloženi, lahko to privede do ocene, da je zahteva za začasne ukrepe neutemeljena ali nepopolna.

Zgolj sklicevanje na argumente, navedene v drugih dokumentih, ali na postopke na nacionalni ravni ne zadošča. Zgoraj navedeni podatki in dokumenti morajo biti priloženi vsaki zahtevi.

Sodišče ne bo nujno stopilo v stik s pritožniki, katerih zahteva za začasne ukrepe je nepopolna.

Zahteve za začasne ukrepe je praviloma treba poslati čim prej po sprejetju končne odločitve v nacionalnem pravnem redu, da imata Sodišče in njegovo Sodno tajništvo dovolj časa za preučitev zadeve. Sodišče morda ne bo moglo obravnavati zahtev v zadevah izgona ali izročitve, ki jih prejme manj kot en delovni dan pred predvidenim časom odstranitve³.

Kadar je končna odločitev v nacionalnem pravnem redu neizbežna in obstaja nevarnost takojšnje izvršitve, zlasti v zadevah izgona ali izročitve, morajo pritožniki in njihovi zastopniki zahtevo za začasne ukrepe vložiti, ne da bi čakali na to odločitev. Pri tem morajo jasno navesti datum, ko bo odločitev sprejeta, in pojasniti, da je zahteva pogojena z negativno končno odločitvijo v nacionalnem pravnem redu.

Sodišče ne odloča o pritožbah zoper odločitve domačih sodišč; pritožniki v zadevah izgona ali izročitve morajo pred vložitvijo zahteve za začasne ukrepe pri Sodišču uporabiti domača pravna sredstva, ki lahko zadržijo odstranitev. Če ima pritožnik še možnost uporabiti domača pravna sredstva z odložilnim učinkom, Sodišče 39. člena ne bo uporabilo za preprečitev odstranitve.

Kadar je oseba, katere zahteva za začasen ukrep je bila zavrnjena, odstranjena v drugo državo pogodbenico, lahko po potrebi zoper to državo vloži novo zahtevo na podlagi 39. člena Poslovnika Sodišča ali pritožbo na podlagi 34. člena Konvencije.

Po vložitvi zahteve za začasne ukrepe mora pritožnik ali njegov zastopnik zahtevo spremljati in odgovarjati na dopise Sodnega tajništva Sodišča.

Pritožnik mora pri dopisovanju s Sodnim tajništvom Sodišča ravnati skrbno. Sodišče je treba nemudoma obvestiti o vsaki spremembi upravnega statusa pritožnika ali drugih okoliščin (na primer, če pritožnik pridobi dovoljenje za prebivanje, se vrne v izvorno državo ali kako drugače spremeni naslov, če se spremenita datum in čas odstranitve ali če je sprejeta nova sodna odločba oziroma pride do drugega razvoja dogodkov v zvezi s pritožnikovo zahtevo).

Ko je začasni ukrep odrejen, mora pritožnik ali njegov zastopnik Sodišče redno in nemudoma obveščati o stanju vseh domačih postopkov, ki še tečejo. Če tega ne storita, se lahko zadeva izbriše s seznama zadev Sodišča.

Kadar je bila zahteva za začasni ukrep zavrnjena, mora pritožnik ali njegov zastopnik Sodišče obvestiti, ali želi pritožnik nadaljevati postopek s pritožbo. Zastopnik pritožnika mora Sodišče nemudoma in na lastno pobudo obvestiti tudi o morebitni izgubi stika s pritožnikom.

Kadar je bila zahteva vložena prek spletne strani ECHR Rule 39 Site in je bila na tej strani po vročitvi odločitve pritožniku ali njegovemu zastopniku zaključena, je treba nadaljnja pisanja Sodišču poslati po telefaksu ali po pošti. Pisanja, poslana po e-pošti neposredno sodniku, predsedniku oddelka, predsedniku Sodišča ali uslužbencu Sodnega tajništva, ne bodo obravnavana.